Spet mau poezije

MLADOST

Mladost... oj, to je beseda,
sama zmeda,
večna beseda,
lepa in neveda.

Mladi smo le enkrat,
ali nobenkrat,
vsi smo radi,
zlasti mladi.

A odrasli bomo vsi postali,
se mi nič ne bomo bali.
Skupaj bomo v starost šli,
le kdo se je še veseli?

Ko si mlad,
uživaš rad.
Bodi to še kar naprej,
vse dotlej,
dokler zemljo še vidiš, hej!

SAMOTNI OTOK

Živim na samotnem otoku,
Sam, osamljen
Zbluzen
Loteva se me blaznost,
počasi norim,
hitim,
želim da preživim.

Norost je most,
most genialnosti,
most nenormalnosti,
most nemoralnosti.

Popolnoma sem znorel.
V ribah iščem zlato.
Zlato zlatega krapa.

Zlatotopko zlivam v trebuh.
Ta se topi, cvrči,
konča bedne moje dni.

KAVA

Sedim zjutraj
nežno srkam kavo,
lavo mojo,
mojega zanosa.

Lepa, črna je vsa,
da ne pade mi na tla.
Ljubim jo, kot srcu ljubo damo,
nikdar samo,
vedno z mano.

Ko pa konec je
slasti pregrehe,
vnamejo se tam še strehe.

Zato te prosim,
le nikar,
spij ne kave,
ne neti še požar.

PRIHODNOST

Gledam v prihodnost...
a se je bojim,
Čutim jo....
a me zmrazi pri srcu.

Zdaj vam jo podajam,
nimam veliko besed.
Besede ne gredo iz ust.

Kajti, če bi vi videli to,
kar jaz vidim,
bi si zaželeli še danes umreti.
Kajti to je vse, kar vas čaka....

ŽAL

Žal mi je rojstva,
žal mi je življenja,
smilim se samemu sebi,
tako da mi je vsega žal.
A smrti mi ni žal.
Mi je že drugega preveč.